english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /   Transhipno  /  Regresija v prejšna življenja

Hipnoterapija Klinična hipnoterapija Transpersonalni NLP Regresija v prejšna življenja
 
 
Reinkarnacija
Regresija v prejšna življenja

O reinkarnaciji in življenjem med življenji

Dokaj pogost fenomen holotropnih stanj, ki ga bom obravnavala, je spominjanje ali podoživljanje za klienta pomembnih dogodkov iz preteklih življenj (reinkarnacij).

Psihiatri, ki spodbujajo zdravljenje v holotropnih stanjih zavesti in hipnoterapevti, ki zdravljenje dejansko izvajamo samo v teh stanjih, se že dolgo zavedamo, da spomini na prejšnja (ali celo nadaljnja) življenja niso samo otroške fantazije ali “pobožne” želje ljudi, ki se ne morejo sprijazniti s svojo minljivostjo in samo smrtjo. Spomini ali podoživetja dogodkov iz prejšnjih življenj običajno sovpadajo s čustvenimi ali psihosomatskimi problemi klienta, ali pa s pomembnimi problemi ali dogodki v klientovem življenju, in pomenijo novo osvetlitev in/ali (vsaj delno) rešitev problema.

Tako je tudi ena od metod transpersonalne hipnoterapije regresija v prejšnja življenja. Je pomemben, učinkovit koncept in metoda, ne glede na to, ali prejšnja življenja zares obstajajo ali ne, ali vanje verjamete ali ne. Dejstvo je, da lahko skozi ta proces izveste veliko o sebi ter naredite kvantne skoke v razumevanju svojih življenjskih situacij in svojem razvoju.

V svoji novi knjigi, The end of materialism: How evidence of the paranormal is bringing science and spirit together, je Dr. Charles T. Tart med drugim zapisal, da ljudje, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli t.i. izkušnjo bližnje smrti, ter ljudje, ki so sposobni izventelesnih zaznav ne verjamejo, da obstaja življenje po smrti in reinkarnacija … Oni VEDO, da ta dva fenomena obstajata!

Zanimivoje, da skoraj vse vere in starodavni filozofski sistemi jemljejo reinkarnacijo kot nekaj povsem logičnega in naravnega, po drugi strani pa se krščanstvo in sodobna materialistično usmerjen pogled na svet strinjata prav v tem, da reinkarnacije ni.

Tudi sama sem izkusila spominjanje prejšnjih življenj in želela sem si stvar raziskati nekoliko globlje, saj sem po naravi skeptik in vedno potrebujem globlje uvide, razumevanje, in se o nečem sama prepričati – verjetje zame ni dovolj. Prebrala sem kar nekaj knjig na to temo in vse so nekako utrjevale in potrjevale moje izkušnje, razen knjiga Journey of the Souls.

Knjiga Dr. Michaela Newtona Journey of the Souls je bila v mojih mislih kar nekaj časa, vendar nisem našla časa, da jo preberem, dokler se ni nenadoma pojavila med obveznim študijskim čtivom. Moram reči, da me je ta knjiga spodbudila k nadaljnjemu razmišljanju o našem izvoru in o svojih predstavah o prejšnjih življenjih.
Pri svojih terapijah, ki so vsebovale spomine prejšnjih življenj, sem se naučila, da se reinkarniram znova in znova z istimi ljudmi v različnih okoljih, vendar s podobnimi problemi. V teh regresijah sem se veliko naučila o sebi, vendar nikoli nisem razmišljala o življenju med življenji in ločenosti človeškega telesa in duše. Prej sem bila prepričana, da nista ločeni; da sta človeško telo in duša le dva različna vidika ene in iste stvari. Dobra analogija tega so subatomski delci, ki se lahko obnašajo kot delci (torej kot trdna materija) ali kot valovanje (čista energija) - glede na situacijo eksperimentalnih nastavitev. Pri branju Newtonove knjige sem pogrešala glas telesa in včasih sem si predstavljala prav žalostno usodo nas človeških bitij: da so duše anorganska bitja, ki nas zajedajo z invazijo našega uma in nas silijo v neumna dejanja, samo, da dobijo energijo naših čustev? Najprej je nenavadno, da duša vstopi v človeško telo, če duša trdi, da je toliko bolj razvita. In duša naj ne bi vstopila v človeško telo takoj po zanositvi, pač pa po nekaj mesecih. Potem duša do osmega leta starosti telesa večinoma pohajkuje prosta naokrog in prepušča telo samemu sebi. V knjigi je izjava, da se duša v celoti pripne k telesu šele, ko človek vstopa v osnovno šolo. To je približno istem času, ko naši možgani začnejo delovati predvsem na ravni beta možganskih valov, povezava med možganskima hemisferama slabi in izgubljamo stik z našo intuicijo. Mi smo tudi skoraj edina bitja na Zemlji, ki smo popolnoma nemočni ko se rodimo in naši možgani so nediferencirani konglomerat nevronov. Proces diferenciacije možganov je končan v najstniških letih – ko je naša socializacija bolj ali manj končana. Iz vsega tega lahko sklepamo, da duša modelira in sili možgane in naše misli v oblike, ki ustrezajo namenu duše - hranjenje z našo duševno/čustveno energijo. Kako žalostna usoda: imamo le eno življenje, pa še to nam zažira duša – odličen scenarij za najhujšo nočno moro!

Druga možnost je, da so spomini na prejšnja življenja v resnici spomini na življenja drugih in da v določenem stanju zavesti lahko iz informacijskega polja kolektivnega nezavednega potegnemo informacijo, življenjski primer, ki nam v danem trenutku najbolj koristi, kar spet pomeni, da smo enkratni in neponovljivi, ali preprosteje, da imamo na voljo le eno življenje – torej se splača potruditi, da ga zares živimo.

Vendar pa se postavlja vprašanje: se torej večina tisočletnih tradicij in verovanj moti? Mislim, da ne. Celo zgodnje krščanstvo je poznalo in priznavalo reinkarnacijo.

In to je tretja možnost, ki govori o nedeljivosti duše in telesa. In o tem govori tudi najbolj razviti filozofski sistem – integralna in transpersonalna psihologija. Všeč mi je tudi zenbudistična predstavitev trikotnika z Jazom ali Razmišljajočo zavestjo v enem kotu in Ne-razmišljajočo zavestjo na drugi strani in na vrhu tako imenovano Veliko Srce, ki vključuje tudi celotno površino trikotnika in je veliko več kot le kombinacija kotov. Interpretacija tega z delitvijo na Dušo in Telo bi bila naslednja: v enem kotu je človeško telo in um z vsemi svojimi omejitvami, prepričanji, strahovi, čustvi, kompleksi ,.... in na drugi strani je ta Duša, ki prihaja na Zemljo, da igra igro, ki se ji reče človeštvo in se tako poglobi in izgubi v tej igri - Lili, da popolnoma pozabi svojo pravo naravo – in v prividu, Maji, za katerega začne verjeti, da je edini možni in pravi. Toda, če se slučajno Duša spomni, kdo v resnici je že tu na Zemlji, potem lahko preskoči v popolnoma novo kvaliteto, ki ni ne Telo/Um niti Duša, temveč je - jaz bi rekla – Človečna Duša. Mogoče je to končni cilj Duše in je to tisto, kar nas osvobodi karme. Ampak zares: kdo bi se želel osvoboditi nečesa tako lepega, kot je življenje?! Pogosto me ustavi neizmeren občutek čudenja in spoštovanja, ko vidim lepoto tega sveta; ko se zazrem v krošnje dreves, ali pijem čaj skupaj z mojim možem, ali ko se mi moj otrok nasmehne ... In potem se spomnim, z nekakšno žalostjo in nedoločenim hrepenenjem v srcu, besed Rutgerja Hauerja, ki jih je izrekel v filmu Iztrebljevalec (Blade Runner) tik pred smrtjo junaka, ki ga je igral: "Vsi ti trenutki v življenju se bodo izgubili kot solze v dežju ..." In razumem, zakaj Duše želijo biti ljudje, zakaj se želijo podvreči vsem tem omejitvam tridimenzionalnega sveta, z linearnim časom in trdno materijo - brez omejitev je zelo težko pravilno in v celoti ceniti to kar Duša ima in kar Duša je: nesmrtnost, brezmejnost, popolnost in popolno ranljivost (in zato popolno neranljivost ).

Jesen je zame še posebej dober čas za pozorno preučitev človeškega stanja ali čudne melanholije, ki se prikrade v mojega duha. Jesen je čas, ko gremo v gozd in nabiramo kostanje in potem se ob večerih zbere vsa družina, lupimo in jemo kostanj in pijemo jabolčni sok in kramljamo. In ta mali ritual je kot meditacija ... Srca postanejo topla in ponovno se spomnimo, da iskreno ljubimo drug drugega in ne potrebujemo besed, da izrazimo vsa ta globoka čustva.

Ali pa, ko sedim na starem deblu, z mojim otrokom v naročju, ki sladko spi in gledam umirajoče liste, v rahlem vetru, ki padajo na zemljo, kot v počasnem, mirnem plesu, ne potrebujem ničesar več. Nič ni več potrebno početi, nikamor hiteti, nobene misli misliti ... Vse, kar ostane je samo ta lepi trenutek, nobenega obžalovanja za preteklostjo ali skrbi za prihodnost, samo preprosto navadno biti. In vse, kar čutim je popoln mir, ljubezen, sočutje in razumevanje. To je tisto, kar mislim, da življenje je - preprosto uživanje v vsakem trenutku in biti v celoti odgovoren, kar pomeni, da se lahko v vsakem trenutku odzovem tako dobro, kot se lahko s svojimi omejenimi človeškimi sposobnostmi, znanjem, srcem, sočutjem in strastjo. In se učiti iz vsakega trenutka, in poskušam biti boljše, bolj funkcionalno človeško bitje. Zlati sončni žarki, ki se prebijajo skozi veje dreves so kot čarobni prah, ki pada z neba, in me spominja na čarobnost življenja samega. In vse, kar lahko čutim v takih trenutkih, je neskončno začudenje in spoštovanje za to, kar smo, kjer smo, čarobnost vsega tega in tudi za neskončno neumnost in nevednost, ki smo jo kot ljudje sposobni.

Morda vse naše trpljenje izvira iz našega dualističnega način gledanja na stvari: sodimo stvari in dejanja, kot da so ali slaba ali dobra, črna ali bela ... Je bil lev zloben, ker je napadel Janeza? Ja! Dokler nismo bili krivi za skorajšnje izumrtje levov, šele potem smo lahko tudi videli vso lepoto, moč in modrost te živali, nato pa smo jih zaščitili. Pred kom? Pred nami, pred našo neumnostjo, agresivnostjo in nevednostjo. Če bi lahko sprejeli naše človeško stanje v vseh njegovih prednostih, omejitvah, dobroti in slabostih, trpljenju in veselju, mislim, da ne bi bilo prostora za dobro in zlo, obsojanje in krivdo, bil bi le prostor za čisto življenje in učenje, čisto ljubezen in sočutje, včasih tudi jezo, z veliko mero empatije in za prave občutke veselja, radosti, žalosti, žalovanja...

Dobra analogiji Duše, ki postane človek bi bilo: izgubiti zdravje. Biti bolan pomeni veliko omejitev, bolečin, izpraševanja, strahov, dvomov, krivde, celo obupa. In če lahko nekdo z resno boleznijo premaga vse te omejitve, vsa ta negativna čustva, ki jih bolezen nosi s seboj in prične iskati dobre stvari in lekcije v svoji bolezni, potem lahko začne bolnik ceniti tudi omejitve, ki mu jih je bolezen povzročila in naložila. In ko bolezen izgine, so vse kar ostane, nove izkušnje, nova vedenja, nov način gledanja na samega sebe in na svet. Iz tega stališča je reinkarnacija ne le možna, temveč tudi logična.

Kot strastna potapljačica bi z veseljem preizkusila Newt-suit in šla 3000 m globoko, raziskovati nov svet in občudovati vse te čudne, vendar lepe stvari, ki jih naša ljuba Zemlja skriva tam doli, in tudi z veseljem bi izkusila, vse omejitve in ovire, ki bi jih robotska Newt-suit predstavljala zame ... In na koncu bi bil vesela, ko bi me potegnili nazaj na ladjo in končno do obale - nazaj domov. Tako se morda počuti Duša, ko se iz 11 dimenzij (po zadnjih teorijah fizike) omeji le na tri in doda še linearni čas, energijo začne dojemati kot trdno materijo in sebe kot nekaj ločenega od vsega ostalega sveta in pride na Zemljo: veliko omejitev in bolečine in veliko čudenja ter učenja, ki ga Duša ne želi zamuditi ... Mogoče, kdo ve ...

Mojca Studen

 

 

Modra misel

Oseba ni niti stvar, niti proces, temveč odprtina, oziroma prostor skozi katerega se lahko udejanji absolutno.

Ken Wilber


Cenik terapij in pravice klienta Urnik seminarjev in delavnic Urnik delavnic Zanimive povezave Seznam/cenik delavnic Skripti za hipnoterapevte Zanimivo in novosti Psihoterapija


Dodatne vsebine

 Prijavnica na delavnice
 Osnove NLP in vaje

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI