Obleganje trdnjave Dun an Oir – Karlova zgodba o reinkarnaciji

(prevod iz knjige: When the Impossible Happens, Stanislav Grof, M.D. Ph. D., 2006)

Kljub temu, da so značilnosti izkušenj prejšnjih življenj (reinkarnacije) zelo prepričljive in pustijo globok vtis, pa so sanje vsakega raziskovalca na tem področju, da bi našel primere v katerih bi lahko pomembne aspekte takšne izkušnje preverili z neodvisno zgodovinsko raziskavo. Christini in meni se je ta sen uresničil, ko sva srečala Karla in v čast nama je bilo, da sva lahko vodila njegov proces globokega osebnega spoznavanja in zdravljenja. Karl se je pridružil našemu mesec dni trajajočemu seminarju v Esalenu, potem, ko je že opravil nekaj notranjega dela v odpadniški skupini “prvinske terapije” v Kanadi. To skupino so sestavljali ljudje, ki so zapustili Prvinski inštitut v Los Angelesu zaradi resnega nestrinjanja z Arthurjem Janovom.

Ti ljudje so v teku “prvinske terapije” začeli doživljati razne transpersonalne izkušnje, kot so: arhetipske vizije, poistovetenje z različnimi živalmi in spomini iz prejšnjih življenj. Janov, ki ni imel nobenega pojma o transpersonalnem področju zavesti, je hudo nasprotoval vsemu kar je bilo povezano z duhovnostjo, in je interpretiral te izkušnje kot „izvijanje iz prvinske bolečine“. Tako je mnogo ljudi, ki so sicer cenili tehniko „prvinske terapije“, vendar niso prenesli prisilnega jopiča konceptualnih predsodkov Janova, zapustilo njegov inštitut in ustanovilo svoje skupine.

Karl je pričel svojo pot samospoznavanja v eni od teh skupin. Nekaj časa je preteklo, da je njegov notranji proces dosegel perinatalno stopnjo. Pri rekapitulaciji različnih aspektov svojega rojstva je začel podoživljati dramatične dogodke, ki naj bi se dogajali v drugem stoletju in drugi deželi. Ta podoživetja so vsebovala močna čustva in telesne občutke, in zdelo se je, da imajo ti dogodki globoko vez z njegovim življenjem; vendar noben od teh dogodkov ni imel nikakršne povezave z njegovo sedanjo biografijo. Doživljal je vizije tunelov, podzemnih skladišč, vojaških barak, debelih zidov ter obzidja in vse to naj bi bil del utrdbe zidane na skali, ki se je dvigala nad obalo oceana. Bil je zmeden, kajti vojaki so bili Španci, toda pokrajina je bila videti kot del Irske ali Škotske.

V tem času je Karl prišel v našo delavnico v Esalenu in preklopil iz „prvinske terapij“ na Holotropic Breathwork. V nadaljevanju tega procesa so dogodki postajali vedno bolj dramatični in zapleteni; mnogi od njih so prikazovali srdit boj in krvavi pokol. Karel je sebe podoživljal kot duhovnika, čeprav je bil obkrožen z vojaki in v neki točki je imel zelo ganljivo vizijo, ki je med drugim vsebovala Biblijo in križ. V tej viziji je videl pečatni prstan na svoji roki in je jasno razbral inicialki, ki sta bili vgravirani v pečat.

Ker je bil talentirani umetnik, se je odločil, da bo dokumentiral ta njegov čudni proces, čeprav ga takrat še ni razumel. Ustvaril je serijo risb in močne impulzivne slike s prsti. Nekatere od njih so prikazovale dele utrdbe, druge scene klanja in nekaj jih je prikazovalo Karlovo izkušnjo, vključno s to, kako ga je s sabljo prebodel britanski vojak, ga vrgel čez obzidje trdnjave in kako je potem umrl ležeč na obali. Med temi slikami je bila tudi risba njegovih rok s pečatnim prstanom in inicialkami duhovnikovega imena.

Karl je našel vedno več smiselnih povezav med različnimi aspekti te zarote in njegovim sedanjim življenjem, medtem ko je odkrival delček po delček te zgodbe. Začel je sumiti, da je ta drama, ki se je zgodila duhovniku v oddaljeni preteklosti, izvor mnogih njegovih sedanjih čustvenih in psihosomatskih simptomov in njegovih problemov na medčloveški ravni. Točka preobrata je bila, ko se je Karl nenadno in impulzivno odločil, da bo preživel svoje počitnice na Irskem. Po vrnitvi domov je pri ogledu diapozitivov, ki jih je poslikal na zahodni obali Irske, ugotovil, da je posnel kar enajst zaporednih fotografij popolnoma istega motiva. To ga je presenetilo, ker se niti ni spomnil, da bi to naredil in pogled, ki si ga je tu izbral ni bil nič kaj prida zanimiv.

Ker je bil Karl pragmatik, se je lotil razkrivati to situacijo na zelo racionalen in analitičen način. Na zemljevidu je preveril in rekonstruiral, kje je stal takrat in v katero smer je slikal. Ugotovil je, da je bil kraj, ki je pritegnil njegovo pozornost, ruševine stare trdnjave z imenom Dun an Oir oziroma Forte de Oro (Zlata trdnjava). Iz daljave iz katere je slikal je bila trdnjava s prostim očesom komaj vidna in moral se je kar potruditi, da jo je našel na diapozitivih. Karlu se je zdelo, da obstaja neka povezava med tem njegovim čudnim obnašanjem in izkušnjah, ki jih je imel v „prvinski terapiji“ in Holotropic Breathworku, zato se je odločil, da preuči zgodovino Dun an Oir in poišče mogoče namige.

Na svoje velikansko presenečenje, je odkril, da je leta 1580 pristala v bližnjem pristanišču Smerwick Harbor manjša Španska invazijska enota, ki naj bi pomagala Ircem pri Desmondovem uporu. Ko so se jim pridružili še nekateri Irci, je bilo njihovo skupno število okoli 600 vojakov. Posadka se je uspela nastaniti znotraj obrambne utrdbe Dun an Oir, še preden jih je obkolila in oblegala večja angleška vojska, ki jo je vodil Lord Grey. Walter Raleigh, ki je spremljal Lorda Greya je igral vlogo posrednika in se je s Španci tudi pogajal. Obljubil jim je prost izstop iz trdnjave, če odpro vrata trdnjave in se predajo Britancem. Španci so se strinjali in sprejeli ta pogoj in so se vdali, toda Angleži niso držali svoje obljube. Ko so prišli v trdnjavo, so neusmiljeno poklali vse Špance in njihova trupla pometali čez obzidje v ocean in na obalo.

Navkljub tej izjemni potrditvi zgodbe, ki jo je Karl mukoma rekonstruiral v svojih notranjih iskanjih, s tem še ni bil zadovoljen. Nadaljeval je svoje raziskovanje, dokler ni odkril prav poseben dokument o bitki za Dun an Oir. V njem je bilo zapisano, da je Špance spremljal duhovnik, ki je umrl skupaj z njimi. Inicialke imena tega duhovnika so bile identične tistim, ki jih je Karl videl v svoji viziji pečatnega prstana in ga je tudi upodobil na eni od svojih risb.