Nadčutne zaznave - intuicija 2.del - vaje
 

Vaje v intuiciji – kako se ponovno povezati z svojo intuicijo

Kaj pa je sploh intuicija

Verjetno ob besedi intuicija pomislimo na Arhimeda in njegov slavni vzklik „Eureka“, ki ga je zaklical, ko je kopajoč se v banji nenadoma dobil preblisk kako ugotoviti ali je kraljeva krona res iz čistega zlata ali ne. Ta „preblisk“, ga je menda tako razveselil, da je kar nag stekel iz banje in v mesto.

Na kratko: intuicija je v najbolj širokem pomenu ne-racionalno doživetje, oziroma uvid. Intuicija je poseben način zaznavanja in zaznavanja objektivne realnosti. Intuicija se naslanja na nezavedne spominske sledi pridobljene v preteklosti. Nezavedno znanje in modrost, ki smo jo nabrali v preteklosti in shranili v nezavednem spominu, v intuitivnem dejanju,uporabimo za reševanje problema v sedanjem trenutku.

Intuicija torej delno izhaja iz nezavednega in ne mara vmešavanja racionalne zavesti linearnega presojanja. Sri Aurobindo je v zvezi s tem dejal: „Ostanite tihi v tem vibrirajočem preblisku, kot da ste razpeti v njegovi luči... Razlaganje povzroči, da se večina transformativne moči tega trenutka izgubi.“

Poglejmo si kako še drugače poimenujemo intuicijo: domišljija, genialnost, modrost, talent, nadarjenost, naključje, dober/slab občutek, sinhroniciteta, intuitivni preblisk, epifanija, Višji Jaz, notranja modrost, notranja luč. V mističnih tradicijah jo imenujejo: zvezda Vzhoda, tretje oko, nirvana, inspiracija, notranji glas, mistična zamaknjenost, absolut, transcendenca, Duh, razodetje, samadi, satori, duhovno vodstvo, samo-uresničitev, končno zavedanje.

Naslednji pogosti izrazi za intuicijo so še: preboj, jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost, ustvarjalnost, kanaliziraje, napovedovanje prihodnosti...

Zakaj se pravzaprav odrečemo intuiciji?

Prvi in verjetno največji „greh“, ki nas oddalji od našega bistva in sposobnosti vpogleda v kolektivno nezavedno ali izvorno informacijsko polje je naše nenehno bežanje v preteklost ali prihodnost. Razmišljamo kaj smo naredili, kaj bi lahko naredili drugače, bolje – takrat, pred n leti, pa bi bilo sedaj vse drugače – ali uhajamo v prihodnost in...

Osnovne vaje za ponovno učenje intuicije so vezane na meditacijo in avtohipnozo:

Tu ne govorim o klasičnih pristopih kjer gre za trenutno sproščanje, mišično, mentalno, da bi lahko delali še nekoliko več, temveč govorimo o transformaciji našega načina razmišljanja o sebi, našem telesu, poklicu, delu, ambicijah. Transformacija na ta način, da postanemo bolj uravnovešeni, v sozvočju sami s seboj, torej, da premagamo oziroma zamenjamo notranje programe, ki nas silijo v stres, vrkoholizem, željo po zunanji potrditvi in dokazovanju, občutek manjvrednosti, tekmovalnost – vsem tem kar je povezano z našim bežanjem v preteklost ali prihodnost...

Informacijska revolucija je povezala ves svet, na voljo imamo neskončno podatkov in njihovo število iz dneva v dan narašča. Z novimi tehnologijami smo sposobni narediti več, bolje... Vendar po drugi strani drugi zahtevajo vedno več in bolje od nas in sami zahtevamo vedno več in bolje od sebe. Delavni dan se je raztegnil, služba postaja življenje, celo naše življenje, le stežka stisnemo vanj še kaj. Če ste vrkoholik je to povsem v redu. Vendar kljub temu tvegate, da boste na neki točki izgoreli, da zaradi predoziranja izgubljate stik s svojo intuitivnostjo in ustvarjalnostjo... in tako delo postaja vedno bolj naporno, vedno več ga je, namesto, da bi bilo zabavno, ravno v pravi meri, ustvarjalno in da bi nas bogatilo, pa ne mislim le v finančnem smislu, temveč predvsem na človeškem nivoju vrednot. Notranji dialog postaja vse gostejši in zahtevnejši, trenutka in užitka ni več, vse je le sivina nenehno ponavljajočega se, neskončnega dne in želimo si biti nekje drugje, nekdo drug, v drugi službi, z drugačnimi ljudmi... Stres, posledica vsega tega, postaja naš zvesti spremljevalec.

Vedno bolj jasno tudi postaja, da je stres ena najbolj nevarnih stanj za naše zdravje, ne le za našo učinkovitost, ustvarjalnost in dobro počutje. Zadnje raziskave so tudi potrdile, da se ljudem, ki svoje življenje dojemajo kot zelo stresno, telomere krajšajo dosti hitreje, kot pa ljudem, ki se počutijo umirjene, v toku, z le malo stresa. (Telomere so zaključki na naših DNK-jih, ki zagotaavljajo reprodukcijo celic – pri vsaki delitvi, nekaj telomer odpade, ko telomer ni več, delitev ni več možna in celica/organ/organizem umre.) Sedaj je tudi v uradni medicini vedno bolj jasno kako pomembna in močna je vez med psihičnim in fizičnem. V Ameriki v javnem zdravstvu namenjajo vedno več denarja za raziskave meditacije in drugih psihičnih tehnik, ki nam pomagajo zmanjšati stres, ker se, poleg vseh drugih prednosti, jasno zavedajo tudi tega, da lahko najbolje zmanjšajo stroške zdravstva s tem, da naučijo ljudi, kako ostati zdravi – preventiva torej. In najbolj močna preventiva je pravilna naravnanost vašega uma in duševnosti kot celote. Pa bodi dovolj teoretiziranja! Lotimo se dela!

1. Vaja v čuječnosti – meditacija skozi dan

Najprej preverite naslednje: Koliko v vašem budnem stanju delate in razmišljate in razglabljate o tem kar je bilo ali bo ter koliko ne-delate, samo ste?

Čuječnost ali biti v srcu je ne-razsojajoča zavest, ki je vedno v tem trenutku – sedanjosti. Razvijamo jo s tem, da vadimo pozornost. Sedanjost je edini trenutek v katerem smo v resnici živi. Le v sedanjosti lahko razmišljamo, delujemo, ustvarjamo, zaznavamo – ta trenutek je edino kar zares imamo in kjer zares smo...

Običajno zavest bi lahko opisali kot nezavestno, kot da hodimo v spanju. Nekateri govorijo o hipnotičnem stanju, vendar je to napačno pojmovanje, saj smo ravno v hipnotičnem stanju zelo prisotni in prisebni, prebujeni, vendar ne na običajni način... V običajni zavesti smo ne-zavestni, stvari delamo avtomatično, večino časa imamo vključenega avto-pilota, ki nas brez naše prave zavestne vpletenosti vodi od dogodka do dogodka, avtomatske reakcije do naslednje avtomatske reakcije, brez tega, da bi se sploh zavedali kaj počnemo. Kje so že ključi vašega avta/hiše? Kaj ste včeraj jedli za kosilo? Kaj ste delali? Kaj čutite sedajle? Težka vprašanja, kajne? Običajno sploh nismo tam, kjer dejansko smo. Pri jedi razmišljamo kaj bomo danes še postorili, med delom razmišljamo kdaj in kaj bomo jedli in kam bomo šli jest, če karikiram. Večinoma smo v prihodnosti ali preteklosti in le malo je še prostora za sedanji trenutek. In sedanji trenutek je edini trenutek kjer se lahko zgodi intucija, ustvarjalni moment, domišljijski preskok.

In nič tragičnega ni, če mislimo, da ne vemo kaj je naša pot. Saj smo na neki poti, vedno smo na poti. Torej ne moremo zgrešiti. Je pa osvobajajoče, da se zavedamo, da smo na poti in da se zavedamo poti same, ne da jo prespimo in se ob koncu življenja zbudimo z občutkom: „Življenje sem vrgel / vrgla stran!“ „Saj sploh nisem živel /živela!“.

Bistveno je, da se zavedamo, da ni nikjer nobene avtoritete, ki bi vam lahko predpisala kako živeti, ki bi vam lahko povedala kaj je vaše poslanstvo, vaša prava pot. To morate enostavno najti sami. In jo tudi sami prehoditi. In kako najdete (ponovni) stik s seboj, s tem trenutkom, s svojim jedrom in s tem kaj je vaša prava pot, resnično poslanstvo? Najlažje tako, da prakticirate čuječnost. Najbolj razvito filozofijo in prakso, ki se nanaša na čuječnost ima budizem, mogoče celo zen-budizem. V budistični praksi meditacije je vse podrejeno čuječnosti. Vse upodobitve Bude ali Bodisatev ne prikazujejo božanstva ali Bude samega, temveč stopnjo zavesti. Včasih so Budo tudi spraševali: „Ali si bog?“ In on je odgovoril: „Ne, sem prebujen (čuječen)!“

Bolj podroben opis prve vaje oziroma meditacije, ki jo izvajamo lahko ves dan od trenutka do trenutka: BITI, NE-DELATI, nikamor ni potrebno iti, nič delati, nič doseči. Vse je že popolno, celo in navdihnjeno. Na nič nismo navezani, gremo s tokom in stvari naredimo spotoma, ko gremo s tem tokom. Zavest je v svoji naravi nedualna, vendar preudarna. Večino naše dualnosti oziroma dualnega pogleda na stvari: kaj imam rad, kaj ne, kaj mi je všeč in kaj ne, kaj me jezi kaj razveseli, je zasnovane na prepričanjih, ki niti niso zares naša – pobrali smo jih v toku naše socializacije in se o njih običajno niti ne sprašujemo, čeprav nam grenijo življenje in nas potiskajo ven iz našega bistva, stran od našega jedra, ven iz ravnovesja v večno iskanje, stres in nezadovoljstvo. Ste vedeli, da preveč pozitivnih čustev povzroča enak telesni odziv kot preveč negativnih čustev – enak stres?! Torej, če se ves čas trudimo izžarevati prekipevajočo dobro voljo in energijo, je za telo (in bodimo odkriti, tudi za našo okolico) to enako stresno, kot biti depresiven. Jeza je v današnji družbi čustvo, ki je na negativni listi čustvenih izrazov in prav zato dostikrat izbruhne na popolnoma neprimeren način, v obliki nasilnih izbruhov, žalitev... čeprav je jeza v določenih situacijah zelo primeren odziv, vendar le, če je izražena direktno, v trenutku, ko je to potrebno, brez nepotrebnih dodatkov in pretiravanj.

Prva vaja v intuiciji je torej vaja v prakticiranju čuječnosti. Seveda lahko začnemo prakticirati čuječnost preko meditacije. Najosnovnejša vaja je osredotočenje pozornosti na dihanje in štetje vdihov in izdihov. Do 10 in nazaj do 1, pa spet do 10 in 1... Opazujte koliko časa zadržite pozornost... Ko ste se ujeli, da ste nekje drugje, ni potrebno nič drugega, kot le ponovno usmeriti pozornost na dihaje in začeti štetje od začetka... Točne napotke in variacije na t.i. vipasane boste našli v vseh budističnih knjigah, knjigah o meditaciji, na internetu...

Naslednja vaja: Ostanite čuječni, osredotočeni na dani trenutek čim dlje, ne da bi vas odneslo v preteklost ali prihodnost. Ko jeste – uživajte, okušajte hrano, bodite s tistimi, ki hrano z vami delijo. Poslušajte jih! Zares poslušajte! In, če se vam zdi primerno – odgovorite – zares odgovorite in ne le izbruhate svoje, že naprej pripravljene odgovore in besede. Življenje je vendar prekratko za prazno besedičenje! Ko tipkate na računalnik – kot jaz sedajle – samo tipkajte. Popolnoma se posvetite temu. Pravzaprav čemurkoli delate. Bodite tu, zraven, popolnoma. Ko greste zvečer v posteljo, preverite ali ste v postelji ali vas je mogoče že odneslo v jutrišnji dan v službo, probleme ali v včerajšnji prepir z možem. Ko kosite vrt, ste tu? In ko čistite zobe, in ko se igrate s svojimi otroci in ko … In samo opazujte, ko niste, opazite, ko vas odnese stran. In se ponovno vrnite nazaj v trenutek. Zanima me kaj boste pri teh vajah opazili. Predvsem v smislu kako se spremeni vaš pogled na dejavnosti, ki jih opravljate skozi dan. Kako so se spremenile, kako ste se spremenili vi.

Če prakticirate jogo, tai-či, katerokoli borilno veščino ali šport – ostanite čuječni, skozi ves trening.

Naslednja oblika vaje v čuječnosti: Sede ali leže, lahko pa tudi stoje ali kako drugače, se poglobite v vaše telesne občutke točno v tem trenutku, kaj čutite, kje to najbolj čutite, kako to čutite... Zdaj!

Vaja v sprehajanju: Pojdite na sprehod v naravo in ostanite čim dlje časa čuječni. Pri tem svetujem, da rahlo upognete prste rok in pogled razpršite po horizontu. Tako boste lahko najdlje ostali „prisotni“, ne da bi vas pogoltnil „notranji dialog“.

Mogoče boste v teh vajah ugotovili kako težko je biti le prisoten-a, neobsojajoč-a, nepresojajoč-a, že s svojim mnenjem... le prisoten-a, poslušajoč-a, sprejemajoč-a, skratka odprt-a za karkoli je/se dogaja.

Pa še modre misli in napotki enega največjih sufijskih filozofov in mistikov:

Gostišče

To, biti človek, je kot gostišče.
Vsako jutro nov prihod.

Veselja, depresija, zlo-namera,
prihaja trenutna zavesti
kot nepričakovan obiskovalec.

Povabi jih noter in jih zabavaj, vse!
Tudi če so množica žalosti,
ki nasilno vdrejo v tvojo hišo
praznijo njeno pohištvo,
še vedno, naj bo vsak gost zate častni.
Mogoče te prazni
za neke nove užitke.

Temne misli, sramota, zloba -
z nasmehom jih sprejmi že na vratih, in jih povabi noter.

Bodi hvaležen za karkoli pride.
ker vsak je bila poslan
kot vodnik od onkraj.

Jelaluddin Rumi, perzijski mistik in pesnik, začetnik sufujskega reda „plesočih dervišev“, 13. stol.

Ali izraženo na bolj „učeni“ način: „Sposobnost, prinesti tavajočo zavest nazaj, znova in znova, je resnična osnova presoje, karakterja in volje. Nihče nima nadzora nad seboj, če te sposobnosti nima. In izobraževanje, ki bi izboljševala to sposobnost bi bilo učenje skozi odličnost (per excellence). Vendar pa je lažje definirati ta ideal, kot pa podati praktične napotke, kako jo pridobiti.“ William James, Principles of Psychology, 1890. William James ni vedel o budistični praksi prav nič, do enakih zaključkov je prišel skozi lastna raziskovanja človeške duševnosti.

Tako: sedaj si samo obljubite, da boste do naslednje izdaje revije prakticirali čuječnost. In če vam bo zanimiva in vam bo prinesla v življenje nekaj novega, mogoče celo lepega, jo lahko prakticirate še naprej... In vedno... Le zavest je potrebno prinesti nazaj v ta trenutek... in ta trenutek... In potem, nekega dne, podobno kot otrok, ki se uči vožnje na kolesu, ne boste več potrebovali vaj, ker bo čuječnost postala vaša navada, jo boste osvojili, jo boste znali, bo postala del vas. In na ta način ne boste več spregledovali sporočil iz tu in zdaj, ki so pravzaprav - intuicija.