|
Zanimivo - Psihoterapija Nadčutne zaznave - intuicija 2.del - vaje
Vaje v intuiciji – kako se ponovno povezati z svojo intuicijo
Kaj
pa je sploh intuicija
Verjetno
ob besedi intuicija pomislimo na Arhimeda in njegov slavni vzklik
„Eureka“, ki ga je zaklical, ko je kopajoč se v banji nenadoma
dobil preblisk kako ugotoviti ali je kraljeva krona res iz čistega
zlata ali ne. Ta „preblisk“, ga je menda tako razveselil, da je
kar nag stekel iz banje in v mesto.
Na
kratko: intuicija je v najbolj širokem pomenu ne-racionalno
doživetje, oziroma uvid. Intuicija je poseben način zaznavanja in
zaznavanja objektivne realnosti. Intuicija se naslanja na nezavedne
spominske sledi pridobljene v preteklosti. Nezavedno znanje in
modrost, ki smo jo nabrali v preteklosti in shranili v nezavednem
spominu, v intuitivnem dejanju,uporabimo za reševanje problema v
sedanjem trenutku.
Intuicija
torej delno izhaja iz nezavednega in ne mara vmešavanja racionalne
zavesti linearnega presojanja. Sri Aurobindo je v zvezi s tem dejal:
„Ostanite tihi v tem vibrirajočem preblisku, kot da ste razpeti v
njegovi luči... Razlaganje povzroči, da se večina transformativne
moči tega trenutka izgubi.“

Poglejmo
si kako še drugače poimenujemo intuicijo: domišljija, genialnost,
modrost, talent, nadarjenost, naključje, dober/slab občutek,
sinhroniciteta, intuitivni preblisk, epifanija, Višji Jaz, notranja
modrost, notranja luč. V mističnih tradicijah jo imenujejo: zvezda
Vzhoda, tretje oko, nirvana, inspiracija, notranji glas, mistična
zamaknjenost, absolut, transcendenca, Duh, razodetje, samadi, satori,
duhovno vodstvo, samo-uresničitev, končno zavedanje.
Naslednji
pogosti izrazi za intuicijo so še: preboj, jasnovidnost,
jasnoslišnost, jasnočutnost, ustvarjalnost, kanaliziraje,
napovedovanje prihodnosti...
Zakaj
se pravzaprav odrečemo intuiciji?
Prvi
in verjetno največji „greh“, ki nas oddalji od našega bistva in
sposobnosti vpogleda v kolektivno nezavedno ali izvorno informacijsko
polje je naše nenehno bežanje v preteklost ali prihodnost.
Razmišljamo kaj smo naredili, kaj bi lahko naredili drugače, bolje
– takrat, pred n leti, pa bi bilo sedaj vse drugače – ali
uhajamo v prihodnost in...
Osnovne
vaje za ponovno učenje intuicije so vezane na meditacijo in
avtohipnozo:
Tu
ne govorim o klasičnih pristopih kjer gre za trenutno sproščanje,
mišično, mentalno, da bi lahko delali še nekoliko več, temveč
govorimo o transformaciji našega načina razmišljanja o sebi, našem
telesu, poklicu, delu, ambicijah. Transformacija na ta način, da
postanemo bolj uravnovešeni, v sozvočju sami s seboj, torej, da
premagamo oziroma zamenjamo notranje programe, ki nas silijo v stres,
vrkoholizem, željo po zunanji potrditvi in dokazovanju, občutek
manjvrednosti, tekmovalnost – vsem tem kar je povezano z našim
bežanjem v preteklost ali prihodnost...
Informacijska
revolucija je povezala ves svet, na voljo imamo neskončno podatkov
in njihovo število iz dneva v dan narašča. Z novimi tehnologijami
smo sposobni narediti več, bolje... Vendar po drugi strani drugi
zahtevajo vedno več in bolje od nas in sami zahtevamo vedno več in
bolje od sebe. Delavni dan se je raztegnil, služba postaja
življenje, celo naše življenje, le stežka stisnemo vanj še kaj.
Če ste vrkoholik je to povsem v redu. Vendar kljub temu tvegate, da
boste na neki točki izgoreli, da zaradi predoziranja izgubljate stik
s svojo intuitivnostjo in ustvarjalnostjo... in tako delo postaja
vedno bolj naporno, vedno več ga je, namesto, da bi bilo zabavno,
ravno v pravi meri, ustvarjalno in da bi nas bogatilo, pa ne mislim
le v finančnem smislu, temveč predvsem na človeškem nivoju
vrednot. Notranji dialog postaja vse gostejši in zahtevnejši,
trenutka in užitka ni več, vse je le sivina nenehno ponavljajočega
se, neskončnega dne in želimo si biti nekje drugje, nekdo drug, v
drugi službi, z drugačnimi ljudmi... Stres, posledica vsega tega,
postaja naš zvesti spremljevalec.
Vedno
bolj jasno tudi postaja, da je stres ena najbolj nevarnih stanj za
naše zdravje, ne le za našo učinkovitost, ustvarjalnost in dobro
počutje. Zadnje raziskave so tudi potrdile, da se ljudem, ki svoje
življenje dojemajo kot zelo stresno, telomere krajšajo dosti
hitreje, kot pa ljudem, ki se počutijo umirjene, v toku, z le malo
stresa. (Telomere so zaključki na naših DNK-jih, ki zagotaavljajo
reprodukcijo celic – pri vsaki delitvi, nekaj telomer odpade, ko
telomer ni več, delitev ni več možna in celica/organ/organizem
umre.) Sedaj je tudi v uradni medicini vedno bolj jasno kako pomembna
in močna je vez med psihičnim in fizičnem. V Ameriki v javnem
zdravstvu namenjajo vedno več denarja za raziskave meditacije in
drugih psihičnih tehnik, ki nam pomagajo zmanjšati stres, ker se,
poleg vseh drugih prednosti, jasno zavedajo tudi tega, da lahko
najbolje zmanjšajo stroške zdravstva s tem, da naučijo ljudi, kako
ostati zdravi – preventiva torej. In najbolj močna preventiva je
pravilna naravnanost vašega uma in duševnosti kot celote. Pa bodi
dovolj teoretiziranja! Lotimo se dela!
-
Vaja
v čuječnosti – meditacija skozi dan
Najprej
preverite naslednje: Koliko v vašem budnem stanju delate in
razmišljate in razglabljate o tem kar je bilo ali bo ter koliko
ne-delate, samo ste?
Čuječnost
ali biti v srcu je ne-razsojajoča zavest, ki je vedno v tem trenutku
– sedanjosti. Razvijamo jo s tem, da vadimo pozornost. Sedanjost je
edini trenutek v katerem smo v resnici živi. Le v sedanjosti lahko
razmišljamo, delujemo, ustvarjamo, zaznavamo – ta trenutek je
edino kar zares imamo in kjer zares smo...
Običajno
zavest bi lahko opisali kot nezavestno, kot da hodimo v spanju.
Nekateri govorijo o hipnotičnem stanju, vendar je to napačno
pojmovanje, saj smo ravno v hipnotičnem stanju zelo prisotni in
prisebni, prebujeni, vendar ne na običajni način... V običajni
zavesti smo ne-zavestni, stvari delamo avtomatično, večino časa
imamo vključenega avto-pilota, ki nas brez naše prave zavestne
vpletenosti vodi od dogodka do dogodka, avtomatske reakcije do
naslednje avtomatske reakcije, brez tega, da bi se sploh zavedali kaj
počnemo. Kje so že ključi vašega avta/hiše? Kaj ste včeraj
jedli za kosilo? Kaj ste delali? Kaj čutite sedajle? Težka
vprašanja, kajne? Običajno sploh nismo tam, kjer dejansko smo. Pri
jedi razmišljamo kaj bomo danes še postorili, med delom razmišljamo
kdaj in kaj bomo jedli in kam bomo šli jest, če karikiram. Večinoma
smo v prihodnosti ali preteklosti in le malo je še prostora za
sedanji trenutek. In sedanji trenutek je edini trenutek kjer se lahko
zgodi intucija, ustvarjalni moment, domišljijski preskok.
In
nič tragičnega ni, če mislimo, da ne vemo kaj je naša pot. Saj
smo na neki poti, vedno smo na poti. Torej ne moremo zgrešiti. Je pa
osvobajajoče, da se zavedamo, da smo na poti in da se zavedamo poti
same, ne da jo prespimo in se ob koncu življenja zbudimo z občutkom:
„Življenje sem vrgel / vrgla stran!“ „Saj sploh nisem živel
/živela!“.
Bistveno
je, da se zavedamo, da ni nikjer nobene avtoritete, ki bi vam lahko
predpisala kako živeti, ki bi vam lahko povedala kaj je vaše
poslanstvo, vaša prava pot. To morate enostavno najti sami. In jo
tudi sami prehoditi. In kako najdete (ponovni) stik s seboj, s tem
trenutkom, s svojim jedrom in s tem kaj je vaša prava pot, resnično
poslanstvo? Najlažje tako, da prakticirate čuječnost. Najbolj
razvito filozofijo in prakso, ki se nanaša na čuječnost ima
budizem, mogoče celo zen-budizem. V budistični praksi meditacije je
vse podrejeno čuječnosti. Vse upodobitve Bude ali Bodisatev ne
prikazujejo božanstva ali Bude samega, temveč stopnjo zavesti.
Včasih so Budo tudi spraševali: „Ali si bog?“ In on je
odgovoril: „Ne, sem prebujen (čuječen)!“
Bolj
podroben opis prve vaje oziroma meditacije, ki jo izvajamo lahko ves
dan od trenutka do trenutka: BITI, NE-DELATI, nikamor ni potrebno
iti, nič delati, nič doseči. Vse je že popolno, celo in
navdihnjeno. Na nič nismo navezani, gremo s tokom in stvari naredimo
spotoma, ko gremo s tem tokom. Zavest je v svoji naravi nedualna,
vendar preudarna. Večino naše dualnosti oziroma dualnega pogleda na
stvari: kaj imam rad, kaj ne, kaj mi je všeč in kaj ne, kaj me jezi
kaj razveseli, je zasnovane na prepričanjih, ki niti niso zares naša
– pobrali smo jih v toku naše socializacije in se o njih običajno
niti ne sprašujemo, čeprav nam grenijo življenje in nas potiskajo
ven iz našega bistva, stran od našega jedra, ven iz ravnovesja v
večno iskanje, stres in nezadovoljstvo. Ste vedeli, da preveč
pozitivnih čustev povzroča enak telesni odziv kot preveč
negativnih čustev – enak stres?! Torej, če se ves čas trudimo
izžarevati prekipevajočo dobro voljo in energijo, je za telo (in
bodimo odkriti, tudi za našo okolico) to enako stresno, kot biti
depresiven. Jeza je v današnji družbi čustvo, ki je na negativni
listi čustvenih izrazov in prav zato dostikrat izbruhne na popolnoma
neprimeren način, v obliki nasilnih izbruhov, žalitev... čeprav je
jeza v določenih situacijah zelo primeren odziv, vendar le, če je
izražena direktno, v trenutku, ko je to potrebno, brez nepotrebnih
dodatkov in pretiravanj.
Prva
vaja v intuiciji je torej vaja v prakticiranju čuječnosti. Seveda
lahko začnemo prakticirati čuječnost preko meditacije.
Najosnovnejša vaja je osredotočenje pozornosti na dihanje in štetje
vdihov in izdihov. Do 10 in nazaj do 1, pa spet do 10 in 1...
Opazujte koliko časa zadržite pozornost... Ko ste se ujeli, da ste
nekje drugje, ni potrebno nič drugega, kot le ponovno usmeriti
pozornost na dihaje in začeti štetje od začetka... Točne napotke
in variacije na t.i. vipasane boste našli v vseh budističnih
knjigah, knjigah o meditaciji, na internetu...
Naslednja
vaja: Ostanite čuječni, osredotočeni na dani trenutek čim
dlje, ne da bi vas odneslo v preteklost ali prihodnost. Ko jeste –
uživajte, okušajte hrano, bodite s tistimi, ki hrano z vami delijo.
Poslušajte jih! Zares poslušajte! In, če se vam zdi primerno –
odgovorite – zares odgovorite in ne le izbruhate svoje, že naprej
pripravljene odgovore in besede. Življenje je vendar prekratko za
prazno besedičenje! Ko tipkate na računalnik – kot jaz sedajle –
samo tipkajte. Popolnoma se posvetite temu. Pravzaprav čemurkoli
delate. Bodite tu, zraven, popolnoma. Ko greste zvečer v posteljo,
preverite ali ste v postelji ali vas je mogoče že odneslo v
jutrišnji dan v službo, probleme ali v včerajšnji prepir z možem.
Ko kosite vrt, ste tu? In ko čistite zobe, in ko se igrate s svojimi
otroci in ko … In samo opazujte, ko niste, opazite, ko vas odnese
stran. In se ponovno vrnite nazaj v trenutek. Zanima me kaj boste pri
teh vajah opazili. Predvsem v smislu kako se spremeni vaš pogled na
dejavnosti, ki jih opravljate skozi dan. Kako so se spremenile, kako
ste se spremenili vi.
Če
prakticirate jogo, tai-či, katerokoli borilno veščino ali šport –
ostanite čuječni, skozi ves trening.
Naslednja
oblika vaje v čuječnosti: Sede
ali leže, lahko pa tudi stoje ali kako drugače, se poglobite v vaše
telesne občutke točno v tem trenutku, kaj čutite, kje to najbolj
čutite, kako to čutite... Zdaj!
Vaja
v sprehajanju: Pojdite na
sprehod v naravo in ostanite čim dlje časa čuječni. Pri tem
svetujem, da rahlo upognete prste rok in pogled razpršite po
horizontu. Tako boste lahko najdlje ostali „prisotni“, ne da bi
vas pogoltnil „notranji dialog“.
Mogoče
boste v teh vajah ugotovili kako težko je biti le prisoten-a,
neobsojajoč-a, nepresojajoč-a, že s svojim mnenjem... le
prisoten-a, poslušajoč-a, sprejemajoč-a, skratka odprt-a za
karkoli je/se dogaja.
Pa
še modre misli in napotki enega največjih sufijskih filozofov in
mistikov:

Gostišče
To,
biti človek, je kot gostišče. Vsako jutro nov prihod.
Veselja,
depresija, zlo-namera, prihaja trenutna zavesti kot
nepričakovan obiskovalec.
Povabi jih noter in jih zabavaj,
vse! Tudi če so množica žalosti, ki nasilno vdrejo v tvojo
hišo praznijo njeno pohištvo, še vedno, naj bo vsak gost
zate častni. Mogoče te prazni za neke nove užitke.
Temne
misli, sramota, zloba - z nasmehom jih sprejmi že na vratih, in
jih povabi noter.
Bodi hvaležen za karkoli pride. ker vsak
je bila poslan kot vodnik od onkraj.
Jelaluddin
Rumi, perzijski mistik in pesnik, začetnik sufujskega reda „plesočih
dervišev“, 13. stol.
Ali
izraženo na bolj „učeni“ način: „Sposobnost, prinesti
tavajočo zavest nazaj, znova in znova, je resnična osnova presoje,
karakterja in volje. Nihče nima nadzora nad seboj, če te
sposobnosti nima. In izobraževanje, ki bi izboljševala to
sposobnost bi bilo učenje skozi odličnost (per excellence). Vendar
pa je lažje definirati ta ideal, kot pa podati praktične napotke,
kako jo pridobiti.“ William James, Principles of Psychology, 1890.
William James ni vedel o budistični praksi prav nič, do enakih
zaključkov je prišel skozi lastna raziskovanja človeške
duševnosti.
Tako:
sedaj si samo obljubite, da boste do naslednje izdaje revije
prakticirali čuječnost. In če vam bo zanimiva in vam bo prinesla v
življenje nekaj novega, mogoče celo lepega, jo lahko prakticirate
še naprej... In vedno... Le zavest je potrebno prinesti nazaj v ta
trenutek... in ta trenutek... In potem, nekega dne, podobno kot
otrok, ki se uči vožnje na kolesu, ne boste več potrebovali vaj,
ker bo čuječnost postala vaša navada, jo boste osvojili, jo boste
znali, bo postala del vas. In na ta način ne boste več
spregledovali sporočil iz tu in zdaj, ki so pravzaprav - intuicija.
|